Spiralni razvojni model temelji na identifikaciji in obvladovanju tveganja na projektu.
Model, združuje prednosti drugih razvojnih modelov in odpravlja njihove slabosti. Grafično je model predstavljen na sliki:

Slika je ključna za razumevanje spiralnega razvojnega modela. Radialna komponenta spirale predstavlja kumulativne stroške projekta od začetka do trenutnega stanja na projektu. Kot spirale določa napredovanje posameznega cikla spirale. Model predpisuje za vsak cikel spirale iste korake (cikel se začne na abscisni osi in se konča, ko spirala zaobjame kot 360°).
Vsak cikel spirale se začne z ugotavljanjem:
• ciljev: izražajo kaj naj posamezna faza doseže (npr. funkcionalnost, zanesljivost rešitve),
• različnih možnosti: različne poti za doseganje zastavljenih ciljev (npr. uporaba različnih programskih jezikov, razvoj nove rešitve ali uporaba že razvite programske rešitve),
• omejitev: količine, ki omejujejo izvedbo faze (npr. roki, stroški, programski vmesniki).

Naslednji korak je ocena ugotovljenih možnosti, glede na zastavljene cilje in omejitve. Bistvo koraka je ugotavljanje negotovosti, ki predstavljajo tveganje pri projektu. Ugotovljena tveganja je potrebno formulirati in pripraviti stroškovni prerez strategij za njihovo odpravo. V tem koraku je tipična izdelava prototipov, simulacij, vprašalnikov za uporabnike rešitve in drugih tehnik, z namenom zmanjšanja tveganja na projektu. Ugotovljena tveganja in njihova ocena določajo nadaljnje projektne aktivnosti. Dokler je ocena tveganja prevelika ponavljamo tehnike, ki nam omogočijo odpraviti neznanke in tako zmanjšati tveganje. Zmanjševanje tveganja in sledenje spirali nas pripelje do validiranih zahtev, načrta razvoja in overjenega načrta testiranja. Zadnji verziji prototipa pravimo operacijski prototip. Operacijski prototip je prototip, ki je zadovoljil večino uporabniških zahtev in programske logike in naj ne bi bil deležen bistvenih sprememb.

Operacijskemu prototipu sledijo koraki iz klasičnega kaskadnega modela: kodiranje, integracija, testiranje in implementacija. Koraki so možni, ker so predhodni spiralni cikli zagotovili ustrezne specifikacije. Seveda je namesto klasičnega waterfall modela, možno uporabiti tudi kakšen drug razvojni model, kar priča o fleksibilnosti spiralnega modela. Bistvena prednost spiralnega modela je, da izkorišča najboljše lastnosti obstoječih razvojnih modelov, hkrati pa odpravlja njihove pomanjkljivosti z ugotavljanjem in obvladovanjem tveganja. V posebnih okoliščinah (npr. dobro definirane specifikacije že v začetni fazi projekta), se lahko spiralni model prelevi v katerega od klasičnih razvojnih modelov (npr. kaskadni).

Poleg naštetega ima spiralni model še naslednje dodatne prednosti:
• določa strategijo razvoja programske opreme v podjetju in omogoča ponovno uporabo programske kode,
• podpira razvoj produktnih programskih rešitev in obvladovanje sprememb za specifične naročnike,
• osredotoči se na zgodnje odpravljanje napak in nezanimivih možnosti,
• omogoča iteracije, vračanje v prejšnje faze in predhodno zaključevanje neuspešnih projektov,
• ponuja isti razvojni proces za razvoj novih rešitev in nadgradnjo obstoječih rešitev,
• nudi podporo razvoju strojne opreme.